Vseh 50 let je bil edini naš kotiček, kamor smo se vedno vračali, ob Ljubljanici na Livadi. Sprva še v društvu Cveto Močnik in tudi kasneje kot Jadralna sekcija LBD smo bili še enakopravni uporabniki s KKK sekcijo. Staro ljubljansko kopališče je po vojni že leta 1949 začenjalo dobivati podobo preprostega centra športov na vodi, ko smo člani društva postavili barako in ograjo okoli prostora. Toda že zgodaj potem, ko smo kanuistom pripeljali skupno veliko barako (našo polovico smo postavili leta 1968, ko smo podrli prvo barako), so nas sosedje pregnali najprej iz hiše, nato pa še tudi na našem delu zemljišča postavili košarkarsko igrišče.

Skladišče na Livadi (fotografija M. Trontelj)
 
Kasneje smo sodelovali pri načrtovanju ŠRC Mesarica, ki naj bi bil sodoben center za vodne športe na obeh straneh Ljubljanice, a je ideja propadla, ker ni bilo denarja. Danes imamo le še delavnico in skladišče (postavljeno 1976), a oboje zaradi dotrajanosti propada, nekoč pa smo se člani tu redno zbirali in gradili tudi 10 jadrnic naenkrat. Morda bo še napočil čas, ko bomo postavili solidnejšo zgradbo za jadrnice in vsaj manjšo pisarno, kjer bomo lahko varno shranili bogat in dragocen arhiv 50-letnega dela kluba. Žal je nekaj uničenega, ko so nam ga pospravili sosedje, večina pa je po privatnih domovih jadralcev in na ZŠD Krim, kjer imamo eno omaro. Resnici na ljubo pa moramo reči, da so bili kanuisti in kajakaši ob Ljubljanici skoraj vsa leta bolj aktivni, imeli so boljše pogoje za delo, saj je bila nam Ljubljanica za jadranje vsekakor manj udobna in premajhna, zaradi novih mostov pa je bila tudi plovba skoraj onemogočena.
 
V naših najbolj aktivnih letih na Ljubljanici pa smo jadrali s Perunom in Vesno vse do Podpeči. Tudi sam se še dobro spominjam prvega jadranja, ko sva z Janezom Zaplotnikom ob prvomajskih praznikih leta 1955 jadrala in opazovala male ponirke in druge ptice, ki so gnezdile na bregovih reke. Danes si mladi jadralci verjetno ne predstavljajo, da tudi na taki reki lahko uživaš ob jadranju. 
 
 
Jadranje na Ljubljanici (arhiv M. Wohinz)