Naši najmlajši člani

Najmlajši jadralci- tisti, ki še niso dopolnili 10 let- so relativno pozno dobili jadrnico, ki bi ustrezala njihovim psihofizičnim sposobnostim. Klase, ki so bile namenjene najmlajšim , so vključevale znane kadete (mednarodno ), pionirje (nacionalno) in na jih so vozili le redki, saj je bilo teh jadrnic v Sloveniji zelo malo, pri nas v JKL pa sploh nobene.

Razmere so se zelo hitro spremenile, ko so v ZDA naredili jadrnico rahlo nenavadne oblike in spodbujajočim imenom : Optimist. Izkazalo se je, da imenitno ustreza že zelo majhnim otrokom, lahko so precej pod 10 let. Njihovo število je v 70-tih in še bolj v 80-tih letih bistveno naraslo, zlasti v ZDA in Skandinaviji, a tudi drugod, nap. V sredozemskih državah. Pri nas so začeli z njimi klubi ob morju v severnem Jadranu. V tovarni plastičnih izdelkov v Raši so jih začeli izdelovati in niso bile predrage, le kvaliteta ni bila najboljša. Za mnoge jugoslovanske klube je bila velika vzpodbuda Svetovno prvenstvo za Optimiste v Kopru l.1976. tudi marsikateri ljubljanski jadralec je pripeljal otroke pogledat veliki direndaj v Ankaranu in v koperskem zalivu. In v klubu smo se odločili , da prisluhnemo želji najmlajših. Nekako konec 70-tih je objavila revija Mladi tehnik tudi načrte za samogradnjo iz vezane plošče. V klubu je bi med prvimi Optimisti tisti, ki ga je zgradil Stanko Ciglar za sina. Malo kasneje smo kupili od koperskega kluba Jadro tri stare Optimiste in začeli smo z organiziranim jadranjem.

ZAČETKI

Leta 1977 smo že imeli tri stare Optimiste znamke Raša in stara jadra. Za začetek je bilo dovolj. Prvi člani so bili: Matjaž Ciglar, Rok Justin, Marko Pečkaj, Peter Trontelj in Matej Virnik. Jadrati smo se učili na bajerju v Kosezah in seveda že takoj na jezerskih regatah, ki jih je organiziral JKL. Tudi na morje smo vzeli Optimiste in delali prve korake po valovih. Ko smo znali abecedo, smo se pogumno vključili v prvo regato na morju. Vsak začetek je težak in tako je spoznal pav vsak mladi jadralec na Optimistu. Kako dolga je prva stranica v veter- ni in ni ji konca, in že do plovca v veter zaostaneš za drugimi. Treba pa je zaključiti celo regato. Tudi solze niso nič nenavadnega pr prvih poskusih zaključiti regato. Tako začne vsak mladi jadralec na Optimistu.

Zelo hitro smo vedeli, da rabimo več jadralcev in organizirali smo prvi tečaj za učence na osnovi šoli v Kosezah. To je bilo leta 1978. Na tečaj je bilo veliko otrok, in ko smo se po nekajkratnem delu v razredu spoznali z osnovami jadranja na tabli, je bilo treba seveda čim preje na vodo. To je bilo na bajerju v Kosezah, ki je postal prva vodna površina še za mnoge naslednike tega, prvega tečaja. Malo je bilo težav z ribiči, ki so zatrjevali, da jim jadralci preženejo ribe, a na koncu smo se le zmenili. Videli smo, da nam manjka jadrnic in v JK Jadro Koper smo odkupili še tri rabljene Raše. Tako smo naredili že zanimive regate na jezerih (Zbilje, Bled, Bohinj, Maribor) in Optimisti z otroki v njih, so bili zanimivi za mnoge, ki so nas gledali. Učili smo se regatnih veščin in pogosteje smo se podajali na morje, kjer smo bili še toliko boljši, da smo regate zvozili do konca, in nam niso pred nosom sporočili, da smo prekoračili dovoljeni čas. V Kopru so bili med prvimi, ki so začeli kupovati jadrnice v tujini. Vedno boljše in boljše, slabše so oddali naprej. Mi smo kupili še dva rabljena Optimista tuje izdelave in ta dva sta bila še boljša. Tudi boljša jadra smo kupili. Takrat so bila to jadra znamke Bremen, ki so jih delali na Floridi. Vmes smo pripravili še en tečaj v Kosezah in dobili nekaj novih tekmovalcev. Zlasti Mark Mušič se je izkazal in bil nekaj časa najboljši. Ob morju je leta 1980 gostila Jugoslavija tekmovalce iz balkanskih držav in za vse tekmovalce so pripravili nove, danske Optimiste, znamke Henriksen. Po tekmovanju so jih klubi lahko odkupili. Mi smo dobili dva res dobra Optimista, in vsaj po materialih smo postali primerljivi s tekmovalci iz obale. Še precej časa smo se učili, da smo pripravili tudi primerno dobre tekmovalce. Ko je končala 1982 tečaj genaracija, vkateri so bili Hinko Golias ml., Igor Krajnc, Gregor Šašelj, Daniel Trontelj, Tomaž Virnik ml., in še nekateri, smo dobili zelo dobro skupino. Otroci so se dobro razumeli in bili so nadvse zagreti za jadranje. Prvi uspehi so bili na morju v Kopru in na državnem prvenstvu v Zadru, ko so nekateri v posameznih stranicah proti vetru bili med prvimi. Kako naprej?

Treba je kupiti nove Optimiste. Starši so pomagali in na Danskem smo kupili tri nove Winnerje- to so bili takrat najboljši Optimisti, in ta sloves so si pridržali še leta in leta. Veliko so pomagali enotedenski tečaji v okviru Društva prijateljev mladine v Pacugu.

USPEHI

Toda samo dobre jadrnice niso bile dovolj. Kupili smo gumenjak in na Inštitutu Tomos smo dobili poceni testni krmni motor. Izboljšali smo prikolico za jadrnice in klubski kombi- dolgo verzijo IMV kombija. Čedalje pogosteje je prevažal naše jadralce z ene regate na drugo. Na vsaki smo se naučili nekaj več in iz motornega čolna smo spremljevalci lahko opazili pomankljivosti pri jadranju in jih izbolšjevali . Bilo je veliko opozarjanja in včasih tudi hudih besed. A je pomagalo. Ta ekipa je postajala čedalje boljša in v izbirnih regatah so se začela pojavljati pri vrhu tudi imena ljubljanskih jadralcev: Hubi , Dani, Igor. Vsako pomlad smo začeli prvi konec tedna v marcu in jeseni zaključili zadnji teden v oktobru. Včasih smo še potegnili v november. Velikokrat je bil na poti iz Ljubljane proti morju v začetku marca še sneg in konec oktobra nam je še nagajal led, in nato je prišel res lep uspeh na državnem prvenstvu leta 1985, ko je v Splitu postal Golias Hinko ml. državni prvak v razredu Optimist. Res neverjeten uspeh za jadralce s kopnega.

Začeli smo obiskovati tudi regate v tujini, predvsem v Italiji na Lago di Garda (Torbole in Gargnano)pa v Livornu, v Španiji in še marsikje. Golias Hinko je bil kar nekajkrat v jugoslovanski izbrani vrsti in še večkrat v slovenski ekipi. Uspehi so bili vse pogostejši in v klubu so se starejši člani že navadili, da smo ob četrtkih pogosto čestitali Hinku, ki je prinesel pokazati nove in nove pokale.
Kaj je bilo z najmlajšimi, ko so prerasli jadrnico Optimist? To je pri starosti 14 let, oziroma, ko postanejo pretežki. V Sloveniji smo ponudili mladincem možnost jadranja na jadrnicah mednarodnih razredov Evropa, 420, Laser, 470. Pri nas smo najprej naročili dve jadrnice Evropa , ki jih je začel proizvajati begunjski Elan. Te jadrnice vozi en sam član posadke in so zelo primerno nadaljevanje jadranja na Optimistu. V JKL so vozili na Evropah Rok Justin, Marko Korač, Marko Počkaj, Igor Šterk in Peter Trontelj. Le slednji je vztrajal nekaj delj časa in je imel uspehe na nekaterih jezerskih regatah. Prepozno smo pomislili, da moramo tudi pri Evropah poskusiti takoj dobiti boljše jadrnice, da postanemo enakovredni partnerji z drugimi klubi in na morju-tako so storili v Mariboru, kijer so kmalu želi uspehe z Evropami. Ko je Hinko nehal jadrati z Optimistom, je nadaljeval z bratom Jernejem na 420 in nato na 470. Bilo je veliko težje, saj v klubu nista imela sovrstnikov, s katerimi bi predstavljali homogeno ekipo.

Nadaljevali pa smo tudi z novimi tekmovalci na Optimistih. Tečaj smo imeli nekajkrat na osnovni šoli na Galjevici, ki je najbližje našemu centru na Livadi. Ostala pa so še vedno prva jadranja na Koseškem ribniku. Dobilo smo nove zagnane jadralce in tudi prvo uspešno jadralko- Špelo Baebler je bila to. Dekleta so začela tekmovati na Optimistih v Sloveniji razmeroma pozno, a so nekatera zelo hitro postala dobre tekmovalke, nič slabše od fantov. Špela je prišla med najboljša slovenska dekleta ob koncu osemdesetih let. Med fanti so v tistem času dosegali dobre rezultate Aleš Gorkič, Jan Kobler, Primož Gorkič, Bojan Gale, Gregor Šašel j malo pozneje Luka Kobler. Špela Baebler je postala pozneje zelo dobra tekmovalka na Evropi, Jan Kobler pa na Laserju. Oba sta bila večkrat med najboljšimi na različnih regatah.

Še eno generacijo dobrih tekmovalcev na Optimistih smo imeli (Matjaž Gorkič, brata Jadek, Jernej Markič, brata Bajgorič, Kobler Luka in Virnik Janko), a smo imeli manj sreče z njihovo zagnanostjo in so tako nekateri pristali v obmorskih klubih, kar ni nič narobe, a za naš klub le žalostno. V našem klubu bodo Optimisti kmalu ponovno uspešni, saj je v Ljubljani še vedno veliko otrok, ki bi radi jadrali.
Ob pisanju teh spominov ne smem pozabit vseh tistih, ki so vložili veliko naporov, dela in razumevanja, da smo lahko uvedli jadranje najmlajših. Dobro se spomnim , kako mi je Mirko Bogić, jadralni guru v Ljubljani dejal: če začneš z otroki, moraš vleči naprej, in malo časa ti bo ostalo za lastno jadranje. Danes lahko rečem, da je imel še kako prav. Vedno nas je tudi podpiralo vodstvo kluba. In na koncu naj zapišem še vsaj nekatere od staršev, ki so nesebično pomagali, da so ljublanski Optimisti dobro pluli. To so Miha Beabler, Ljuba Gale, Hinko Golias st., Gorazd Gorkič, Srečko Jadek, Borut Justin, Briona Kranjc, Pavle Kranjc, Diana Kobler, Jože Šašelj in Tomaž Virnik. Vsem tam, a tudi ostalim, ki so bili malo manj aktivni, iskrena hvala.

Le ob znatnem sodelovanju staršev lahko tako mladi jadralci, kot so Optimisti, uspejo. In sedaj, ko so mnogi nekdanji jadralci Optimisti že odrasli, iskreno upam, da bo nekdo od njih uspešno vodil najmlajše v našem klubu.

Prof. dr. Zvonko Trontelj

Nazaj na vrh