piranski_tramvaj1

Spomini na začetek

Jadralni klub Ljubljana je začel s svojim delom pravzaprav še pred uradno ustanovitvijo poleti leta 1949. Takrat nismo še imeli nobene jadrnice. Brodarska zveza Slovenije je v Martinšcici organizirala jadralni tečaj, ki so se ga udeležili naši mladinci. Med njimi je bil tudi mladinec, ki je še danes aktiven član našega kluba. Že julija 1949, torej še pred uradno ustanovitvijo kluba, pa so se člani Bogič, Žerjav in Marčič udeležili Jadranske regate med Zadrom, Reko in Rabom. Jadralni klub Galeb iz Reke nam je posodil jadrnico Neverin , kateri so v šali so ji rekli »biskup« – škof, ker je imela nemogočo obliko. Kljub nenavadni obliki smo s to jadrnico pripluli v konkurenci 40 »lahkih kutrov« prvi na cilj v Novaljo in to je bil takoj vzrok, da je regatni odbor jadrnico uvrstil med »regatne kutre«, kjer pa je končala med zadnjimi. Na Rabu je bilo tudi državno prvenstvo v razredu L-5. Sodelovali smo lahko, ker so si ekipe menjavale jadrnice, krmaril je Mirko Bogič. To je bilo prvo državno prvenstvo, ki smo se ga udeležili in zasedli solidno mesto, čeprav v drugi polovici uvrščenih.spomini1

Člani Pomorsko brodarskega dmštva Cveto Močnik leta 1950.
V prvi vrsti stojijo leve: E. Pirkmajer, N.Jugovič, M. Bogič. (fotoarhiv JKL)

V septembru 1949 smo dobili prvo jadrnico  »desetko«,  šest metrsko jolo, ki smo ji dali ime Vesna. To je bila nizka jadrnica, le 20 cm nad vodo in široka komaj 140 cm. Jadrnico smo takoj uredili, zakrpali reže, jo prebarvali in začeli z njo jadrati na Ljubljanici. Ob Ljubljanici, na Livadi, na prostoru nekdanjega Ljubljanskega kopališča, smo postavili skupaj s kajakaši delavnico – barako in to je bil začetek jadralne sekcije v brodarskem društvu Cveto Močnik.
Novembra je bila v Moderni galeriji razstava, po kateri je tam ostala jadrnica jola razreda Sava, ki je niso prevzeli člani mariborskega kluba. Na prošnjo Brodarske zveze smo jo začasno prevzeli, a je ostala v klubu, kjer smo jo spomladi 1950 ob Ljubljanici popravili, prebarvali, ji dali ime Perun in jo spustili v Ljubljanico. Na njej se je v tem letu izšolalo 22 tečajnikov. Najpomembnejši dogodek tega leta pa je bila Jadranska regata, tokrat med Šibenikom, Splitom, Makarsko, Korčulo, Visom in Splitom.
Za to regato smo se zaceli pripravljati že v Ljubljani. Na tečajih smo se učili regatna pravila, na Livadi pa pripravljali našo jadrnico Perun. Na njej so namreč Zavadlav, Bolha in Pečenko vgradili stebričke pod krovom in ga še utrdili z novimi klopmi. V Piranu smo prevzeli od Brodarske zveze jadrnico Slovenko, ki sta jo M. Luxa in Zavdalav po morju pripeljala na Reko, Peruna pa je z vlakom pripeljal tja Wohinz. Posadka L. Luxa, Jerala in Suknajič so na Lošnju prevzeli jadrnico  kuter Udarnico, jo tam prebarvali in spluli. Vse tri so nato pripeljali v vleki z vlačilcem na start regate v Šibenik. Na regati so bili v posadki Slovenke M. Luxa, Jerala in Pobegajlo, na Udarnici Bogić, Pirkmajer, Suknajič in Videmšek, na Perunu pa L. Luxa, Jugovič in Šilovič. V strašni burji pri Makarski je bila 7. julija poškodovana Slovenka, a so je pod vodo privlekli z vlačilcem. Tudi Perun je bil napolnjen z vodo, a je kasneje nadaljeval regato s posadko (L. Luxa, Šilovič, Jugovič in M. Luxa) poleg Udarnice (Bogić, Pirkmajer, Suknjajič, Zavadlav) ki je v IV. kategoriji prišla celo prva na cilj. Kot klub smo na tej regati med osemnajstimi zasedli 9. mesto. Posebno odmevna je bila etapna zmaga Peruna, ob burji med Makarsko in Korčulo. Zelo se je kot organizator izkazal na tej regati Wohinz, ki je bil »vodja poti in skrbel za povezavo med regatnim odborom in našimi posadkami, predvsem pa poskrbel za hrano, kar se je tedaj izkazalo kot zelo pomembno, saj je bilo potrebno na hrano misliti že pred regato, ker je bila v tistih letih preskrba s hrano še zelo skromna.

spomini2

 Na regate smo potovali z vlakom (arhiv M. Wohinz).

V tem letu smo ob Ljubljanici začeli tudi graditi novo jadrnico razreda sloka in postavili skupaj s kajakaši ograjo ob našem prostoru. Jeseni pa se je Miha Wohinz udeležil propagandnega jadranja s Perunom na Bohinjskem jezeru. Pričakovali smo, da se bodo brigadirji kasneje včlanili v naš klub, a se nam želje niso uresničile. Leto 1951 je minilo v pogajanjih za sredstva, s katerimi bi Brodarski zvezi Slovenije odplačali s pogodbo obvezani znesek za Udarnico, ki smo jo spomladi prevzeli v oskrbo. Pirkmajer in Bogić sta bila tako uspešna, da smo kupili še jadrnico razreda L-5, Istranko in naredili na Udarnici tudi kabino (po načrtih Ljubiča – Bracota). Med majskimi prazniki smo se udeležili Istrske regate med Pulo, Koprom in nazaj v Pulo. Z Udarnico (Bogič, Pirkmajer, Suknajič, Jugovič, Vranič) zasedli 3. mesto med 10 tekmovalci. Istranka (L. Luxa, Zavadlav) pa ni bila tako uspešna, predvsem tudi zaradi zastrupitve s kruhom v Kopru.

spomini3

 Slovesnka ekipa na jadranski regali 1. 1950 (arhiv M. Wohinz)

Leto 1952 je bilo nesrečno za naš klub. Nesreče so se začele že spomladi, ko se je 11. aprila Terzin prevrnil z Vesno na Ljubljanici, jo zapustil in je končala nesrečno pot v dveh delih pod fužinskim jezom. 28. julija je Špoljarič zbežal z Udranico v Italijo, nato pa še 10. avgusta naš član Čirovč z Istranko prek meje v Gradež. Članstvo je prevzelo malodušje, saj smo na lepem ostali tako rekoč brez jadrnic. Toda Edo Pirkmajer, Miha Wohinz in Ljubo Luxa niso obupali in v naslednjem letu so vse tri jadrnice spet plule pod klubsko zastavo.

Na Istrski regati (Reka-Opatija-Cres-Lošinj-Unije) smo bili v letu 1952 kljub zlomljenemu jamboru na Udarnici uspešni, saj je Istranka (Bogič, L.Luxa in Šilovič) dosegla 3. mesto. Ob tem smo imeli tudi jadralne tečaje za začetnike in tečaje za krmarje.
Prvo »petletko« jadralne sekcije LBD smo končali že s kar lepo floto. Poleg omenjenih jadrnic smo imeli še Lado (pet metrsko morsko jolo) in v Kopru kupljeno sloko Biser, ustanovili smo podsekcijo ob novo nastalem Zbiljskem jezeru. Naša posadka med »elpeticami« prinese prvi pokal z Istrske regate (1954), organiziramo prvo regato (Festivalska). Predvsem pa nas tare večno pomanjkanje denarja in prosjačimo za barve in za brezplačne avtobusne vozne karte do Pirana, kjer smo tedaj dobili tudi sobico na Gregorčičevi, torej prvi bivalni prostor ob morju.

prof.Mirko Bogič

 

 

Slovenci smo prvič v svoji zgodovini ustanovili svoja brodarska društva šele po koncu 2. svetovne vojne. In prvo je bilo leta 1949 Ljubljansko brodarsko društvo Cveto Močnik. Začetek je bil skromen. Društvo je tedaj štelo le 7 članov, ki so tega leta končali 15-dnevni tečaj v Martinščici pri Reki in kot opazovalci sodelovali na Jadranski regati. Težava je bila s plovnimi objekti. Z združenimi močmi so člani popravili dalj časa na kopnem stoječo jadrnico Vesno jolo (desetko). Nekaj mesecev kasneje je društvo dobilo še dve morski joli, tudi v žalosmem stanju: rebra popokana, krov uničen. V zimi 1949-50 pa se je društvo pomnožilo z nekaj resnimi in delovnimi člani, ki so krepko prijeli za delo in uspeh ni izostal. Jadrnice so bile kmalu sposobne za plovbo in začeti je bilo mogoče s praktičnimi tečaji jadranja. Teorijo, ki so jo člani osvojili na tečajih preko zime, je bilo treba prenesti v prakso. Praktični tečaji v aprilu in maju 1950 so privabili zopet nove člane, stari pa so se Že vadili za krmarje. Tako se je bližala Jadranska regata 1950, na kateri so prvič nastopali Ljubljančani samostojno s tremi barkami. Uspeh je bil zadovoljiv: 9. mesto med 18. nastopajočimi društvi. Ta regata, ki bo ostala v spominu vsem jugoslovanskim jadralcem je bila za Slovence obenem še njihov ognjeni krst, ki pa so ga nadvse zadovoljivo prestali. V hudi burji pred Makarsko, ki je bila trd oreh za stare preizkušene morske volkove, so ljubljanski tekmovalci z nepopisnim naporom in voljo po 10-urni borbi z razbesnelim. morjem, nočjo in mrazom rešili sebe in jadrnice.
Bil je to ognjeni krst v pravem pomenu besede, vendar volje do jadranja, do morja jim ni vzel, nasprotno to je bila prelomnica za jadralce ljubljanskega društva. Težišče društvenega življenja se je preneslo na morje. Morda to ni bila niti toliko zasluga slovenskih jadralcev samih, ampak je bilo to odsev takratnih prilik, ki so zahtevale, da se gre na morje ne glede na lokalne prilike. Toda dobri stari časi, ko je bilo treba samo napisati prijavo in priti na tekmo, so kmalu minili. Po novem pravilniku je bilo treba imeti za tekmovanje svojo jadrnico. Ker pa je cilj vseh jadralcev tekmovanje, je bilo treba nabaviti jadrnice. S pomočjo ljudske oblasti in Brodarske zveze, je društvo »Cveto Močnik« kupilo dve izrazito morski barki: nacionalni tip L 5 – Istranko in »kuter« IV. kategorije – Udarnico. Vzporedno s tem pa se je pojavila tudi potreba po stalni morski bazi. Kot Slovenci smo lahko izbirali le na obali od Savudrije do Kopra. Izbrali smo si staro mestece Piran, ki je s svojim lepim zalivom in varno luko dobesedno idealno za to.
Od tega časa naprej skoraj ni večje regate, na kateri ne bi bilo tudi Slovencev in tudi mesta, ki so jih dosegli, so za celinsko društvo dobra. Z jadrnico razreda L-5 Istranko je bilo mogoče resno konkurirati renomiranim pomorcem kot so Rečani, Lošinjani, Splitčani in drugi. Neprestano stremljenje k boljšim uspehom je doseglo višek letos, ko je Ljubljansko društvo na tradicionalni Istrski regati osvojilo prvo mesto in prineslo pokal v Ljubljano in nekaj dni nato še diplomo s Puljske regate za osvojeno drugo mesto. Vendar počitka ni. Komaj je mimo eno tekmovanje, že se začno priprave za drugo. Prav ta teden zastopajo slovenske barve na državnem prvenstvu za razred sloka v Moščeniški dragi in nekaj dni nato se bodo udeležili še tekmovanja za »Pokal Opatije«.
Pa ne samo doma, z izgradnjo slovenske flote jadrnic razreda Zvezda, se je ime slovenskih jadralcev pojavilo tudi v tujini. Izgradnja te flote, ki je druga te vrste v Jugoslaviji, je gotovo največji uspeh slovenskih jadralcev. Na letošnjem prvenstvu distrikta, ki bo septembra v Švici, bodo sodelovali sicer samo kot opazovalci, prihodnje leto v Splitu pa bo slo že zares.

 

Ko govorimo o slovenskem jadralnem športu, moramo omeniti tudi koprsko društvo »Jadro, ki je znano po svojih jadmicah razreda sloka, v katerem tudi brani naslov državnega prvaka. Hitro se rtazvija tudi Brodarsko društvo Sidro v Mariboru, ki si je uredilo lepe društvene prostore in čolnarno ter ima s svojim številnim plovnim parkom vse pogoje za nadaljnji razvoj. Tako vidimo, da je jadralni šport pognal korenine tja do naše severne meje.
Slovenci smo sedaj prvič po dolgih stoletjih zopet tesno povezani s svojim morjem. Zavedamo se, da je morska obala naša, premalo pa se zavedamo svoje pravice do morja, ter tega, da je morje naše le toliko, kolikor po njem plovemo. Eden glavnih ciljev Brodarske zveze Slovenije, ki vključuje vsa slovenska brodarska društva, pa je vzbuditi v naših ljudeh zavest, da smo pomorski narod, ter da smo dolžni svoje morje poznati in ga kot mornarji amaterji tudi obvladati.

Miha Wohinz
(Prispevek z naslovom Jadranje je nastal leta 1954.)

Nazaj na vrh