Naše prvo bivališče v Piranu (1950) je bila sobica v prvem nadstropju na Gregorčičevi ulici za gostiščem
3 vdove. V kleti smo imeli še nekaj prostora za skladiščenje opreme. Stroga »šjora« nas je pogosto kregala zaradi živahnosti. V sobici smo imeli širok dvonadstropni pograd, kjer se nas je včasih gnetlo tudi 10 in več jadralcev.
Ko si je naše domovanje zaželel občinski uslužbenec, so nam na Občini ponudili pogorelo hišo z obnovljeno streho. Najemna pogodba je bila sklenjena leta 1965 za dobo 25 let. Prvi pogled na hišo na Grajski 4 je bil zelo žalosten in začelo se je trdo delo. Tomaž Virnik st. je v okolici razglasil, da lahko vsak pobere ostanke ožganega lesa, ki smo jih znosili iz hiše in ta način smo se jih znebili, saj do hiše ni možno priti z vozilom. Tako je bil prvi korak k novemu domu narejen. Nato je sledilo povezovanje že izbočenih zidov s sidri, električna napeljava, novi stropi,okna in vhodna vrata, ometi in fasada. Hiša je postajala vse lepša. V pritličju so se leta 2006 uredile sanitarije in kuhinja, nova vhodna vrata, pa tudi stopnice so bile obnovljene. Naslednje leto smo za spanje kupili 10 lesenih pogradov in jogijev, ter jih namestili v drugem nadstropju, medtem ko se v 1. nadstropju ureja klubska soba.
Z hišo so se začele težave, ko so jo upravitelji prekvalificrali leta 1972 v poslovni objekt in nam nato leta 1987 začeli zaračunavati profitno najemnino. Zaradi vse pogostejših sporov okoli plačevanja profitne najemnine, smo želeli hišo odkupiti. Najprej je sodni cenilec ocenil vrednost hiše in vlaganja našega kluba. Tako je bil po cenitvi naš vložek ocenjen na 78% vrednosti hiše. Leta 1992 smo kupili 1/24 hiše, ki je bila v privatni lasti in plačali zaostalo najemnino misleč, da bomo nato ostali del hiše lahko kupili od občine. Šele v letu 2005 pa smo končno hišo odkupili v celoti. V začetku leta 2007 smo nanovo prekrili tud že dotrajano streho in jeseni zamenjali še vsa okna na hiši.
Piran (vir slike:www.portoroz.si)